Vtisi otroške žirije iz Annecya

V Franciji sem uživala, saj sem si poleg filmov na festivalu lahko ogledala še druge zanimive stvari in spoznala zanimive ljudi.

Neža Ciuha

 

 

Ko so me izbrali za žirijo na festivalu animiranega filma v Annecy-u sem bila zelo vesela. Iz Slovenije in Francije so izbrali 8 otrok, ki smo skupaj predstavljali otroško žirijo. V obeh državah  so izbrali dva mlajša in dva starejša otroka, ki sta skupaj z enako starimi otroci ocenjevala animirane filme.

Zjutraj ob sedmih smo se odpravili in se v kombiju vozili devet ur. Ko smo prispeli v Francijo v mesto Annecy smo bili navdušeni nad mestom in zelo lepim jezerom. Prvi dan je bilo zelo vroče in bili smo utrujeni. Vsak iz Slovenske otroške žirije je dobil začasno Francosko družino v kateri so bili otroci,ki so bili tudi v žiriji. V družini kjer sem preživela teden, je bil problem ta,da niso znali skoraj nič angleško. Zato smo se morali pogosto sporazumevati s pantomimo in morali so si pomagati z google translat-om. Vsak dan smo si ob štirih v kinu ogledali 10 – 15  kratkih animiranih filmov. Na koncu vsakega dne sem si zapisala 3 flme, ki so mi bili najbolj všeč. Ko smo na koncu izbrali zmagovalca smo se z njim morali strinjati vsi žiranti. Bilo je veliko dobrih ,pa tudi veliko slabih animiranih filmov. Večina animiranih filmov je bilo narejenih v 2D računalniški tehniki ali 2D na papirju. Pogrešala sem 3D animacijo z lutkami,ki se je pojavila zelo redko. To da sem lahko bila v žiriji na festivalu animiranega filma mi res veliko pomeni in to je bila res zelo dobra izkušnja. Spoznala sem nove ljudi in si poleg animiranih filmov ogledala še druge zanimive stvari v mestu.

Klara Kracina

 

 

Vožnja je bila zelo drdrajoča. Najprej smo se peljali po sloviti pokrajini »dežele Kranjske«, nato po dolgočasni, neskončni Italiji in nazadnje smo le prispeli v Alpe ... V francoske Alpe. Peljali smo se mimo nekaj vasic in zavili proti znaku »Annecy«. Na vsakem drugem zidu je visela slika kozla, spodaj pa je bilo napisano vabilo na »Največji svetovni festival animiranega filma v Annecyju 2014«. Parkirali smo in se z našimi nabasanimi nahrbtniki odpravili do sedeža festivala. Tam smo se dobili z našimi francoskimi družinami in dvema francoskima službenkama Festivala, ki sta nam dali torbe z znakom festivala, vesoljsko lučko in osladen roza kemik. Ko smo se vsi zbrali, smo se odpravili do montažne kinodvorane. Tam smo vstopili in že ocenili naše prve filme. Potem smo se usedli na trato pred kinodvorano, Francozinji pa sta nam prinesli nekaj hitre hrane. Nato smo si ogledali še posebno projekcijo (svetovno premiero) japonskega filma Zgodba princese Kaguye, s katero se je odprl festival. Po filmu je bilo že tako pozno, da smo se le še odpeljali v »naše« francoske domove in popadali po posteljah. Prihodnji dnevi so sledili v prijetni rutini. Zjutraj smo se dobivali v hotelu, si ogledovali mesto, se hodili kopat v jezero ali pa nakupovat. Včasih smo si tudi zjutraj ogledali posebne projekcije, enkrat pa smo si na gradu ogledali razstavo o animatorju Normanu McLarnu in obiskali studio za animacijo društva Aaa. Popoldnevi so bili namenjeni ogledovanju programa kratkometražnih filmov, ki smo jih ocenjevali. Naša otroška žirija je štela štiri člane, dva sva bila iz Slovenije in dva Francoza. Pri ocenjevanju smo pazili na zgodbo, animacijo, glasbo pa tudi morebitno duhovitost. Ob ogledu si je vsak v katalog beležl opombe za posamezni kratki film, po projekciji pa smo se nekajkrat tudi posvetovali. Skupaj smo izbrali, kateri filmi bodo šli »naprej«. Na koncu smo delali vedno ožjo selekcijo. Najboljši film smo dobili tako, da je vsak izbral dva svoja najboljša filma in med temi smo vsi izbrali BUS STORIES. Pri posvetu in vsem ostalem sta nam zelo pomagala tudi mentorja Igor Prassel in Leon Vidmar, občasno pa je bil z nami tudi Kolja Saksida. Teden je hitro minil in v petek smo razglasili zmagovalca med kratkometražnimi filmi. Soboto smo preživeli z »našimi« družinami, zvečer pa je bila slavnostna projekcija in razglasitev nagrad. Ogledali smo si 3D verzijo starih Loony Toonsov in kratko risanko z liki iz filma Jaz baraba. Po projekciji smo se žiranti in še slikali na odru z ustvarjalci zmagovalnih filmov. Sledila je bučna zabava z veliko hrupa, na kateri smo iskali avtorja Simpsonov (ki pa ga letos sploh ni bilo). Naslednje jutro je minilo bliskovito. Skočili smo iz postelje, se oblekli, pojedli, odpeljali pred hotel, se še zadnjič skupaj slikali, poslovili in se odpeljali ... Spet nazaj v Slovenijo. Annecy je res prekrasno mesto in izkušnja s francoskimi družinami in odgovornostjo, da ocenimo filme nam bo zagotovo ostala v spominu za celo življenje. Skupno smo si na festivalu ogledali in ocenili 44 kratkometražnih filmov. V Annecyju so imeli v kinodvoranah zelo nenavadne običaje, ki so me presenetili. Pred filmom so metali proti platnu papirnate aviončke (ki so bili navadno iz vstopnic ali reklam). Ko se je v reklami za festival animacije pojavil zajec, pa je cela dvorana zavpila »lapan« (kar po francosko pomeni zajec). V temi med filmi pa so gledalci spuščali brbljajoče zvoke kot ribe in ko je to počela cela dvorana, je bilo slišati kot, da pljuska voda. Imajo pa tudi eno zelo lepo lastnost, ki bi jo morali imeti tudi mi, saj po projekciji filma vedno ploskajo. Sicer pa sem imel s francosko družino veliko srečo, saj smo se pri njih vsi krasno razumeli in vsi so govorili angleško (saj je mama učiteljica angleščine). Zdeli so se mi taka družina, kot je naša. Z Victorjem sva se sijajno razumela in sva si bila po okusu (filmskem in kulinaričnem) ter zanimanju za ostale stvari zelo podobna. Rojena sva istega leta, izjemno nenavadno pa je, da ima Victor rojstni dan le štiri dni pred mano.

Lovro Smrekar

 

 

Ponedeljek, deveti junij. Enkrat popoldne. Končno Annecy, yes! Vsepovsod prijazni domačini. In Alpe. Kot da tudi gorske kraljice vedo, kako pomembna je animacija. Da ni le umetnost in način izražanja.

Annecy, majhno alpsko mestece na vzhodu Francije, živi animacijo in za animacijo. Leta in leta ji zato vsak začetek junija priredi zares veličastno slavje: čisto svoj festival! Z leti je festival animiranega filma Annecy tako postal eden največjih in najpomembnejših na svetu. Traja polnih sedem dni. Privabi nepopisno veliko ljudi. Vsi, ki animirani film živijo, hrepenijo biti blizu, če ne že v samem središču tega slavja. Tisoče in tisoče jih je. Velikih in majhnih. Znanih in neznanih. Naj-naj-najbolj čaščenih, pa tudi takih, ki bodo to šele postali. Od vsepovsod. Z vseh celin. Letos ni bilo nič drugače. Le da je bilo še več ljudi. Med njimi je bila prvič uradno povabljena tudi Slonova ekipa iz Ljubljane. In v veliko veliko čast mi je, da sem bil njen najmlajši član prav jaz. Štirje slovenski in štirje francoski otroci smo predstavljali uradno otroško žirijo festivala. Razdeljeni smo bili v dve starostni skupini. Starejša je imela nalogo ocenjevati kratke študentske animirane filme. V njej so bili Neža, Klara, Elise in Lucas. Btw, Lucas in njegova družina so bili moji gostitelji. Boljših si ne bi mogel zamisliti, častna! Mlajši žiranti, Anna, Victor, Lovro in moja malenkost Vid, smo ocenjevali kratke otroške animirane filme. Ne vem, kako so delali starejši, a pri nas se je tu in tam tudi zapletlo. Dostikrat mulci nismo in nismo uskladili mnenja. Kot da smo prileteli z različnih planetov. In tako iz dneva v dan, iz projekcije v projekcijo, uf... Ampak, heeej, končnega zmagovalca pa smo - nepričakovano, na ogromno presenečenje nas samih - izbrali dobesedno v en glas! In zdaj naj še kdo reče, da petek trinajsti ni dober dan, pas du tout J J

Prepričale so nas Histoires de bus, v prevodu Zgodbe iz šolskega avtobusa. Vsem blizu, vsakdanje znane zgodbe o človeški »frajerskosti«. Barvite. S polno domišljije. Z zelo lepim, toplim sporočilom. Iskreno priporočam ogled te prisrčne in humorne risanke. Da smo otroški žiranti zares odlično opravili svoje delo, dokazuje izbor odraslih članov žirije: nekje na povsem drugem koncu, povsem ločeni od nas, povsem neseznanjeni z našim izborom, so izbrali enako. Bravo mi! Bravo za kanadski kratki risani animirani film Histoires de bus - kompleten v vseh pogledih! In seveda bravo za festival animiranega filma Annecy! To niso bili le tekmovalni filmi, ne! Sestavljalo ga je še nešteto projekcij ne tekmovalnih animiranih mojstrovin. Ena takšnih je bila Zgodba o princesi Kaguyi, prelepa celovečerna japonska anime. Pa dnevna projekcija kratkih filmov našega legendarnega Kolje. Z njimi je naravnost navdušil množico najmlajših obiskovalcev... To so bila še srečanja z vsemi ustvarjalci animacij, druženje z njimi in njihovimi junaki, delavnice, razstave... O, in najpomembneje: Annecy festival so bili tudi njegovi prebivalci, naši gostitelji! Prehitro, že v nedeljo štirinajstega junija dopoldne, smo se poslovili. Nič kaj lahkotno opravilo... Srčno upam, da se kmalu zopet vidimo. Med nami so se spletle posebne vezi. Ne želim jih pretrgati. Z Lucasom, mojim francoskim gostiteljem, odslej skajpava. Če nič drugega, si obvezno vsak dan vsaj pomahava. Prav tako obe mami J.In, ne boste verjeli, Lucasova družina je že uradno potrdila svoj prihod v Ljubljano. Konec leta, najverjetneje decembra - ravno v času znamenitega festivala Animateka, vau! Komaj čakam, da jim vrnemo gostoljubje. In nestrpno že pričakujem, da tudi v središču našega mesta končno zraste čisto čisto prava hiša animacij. Bil bi skrajni čas, da dobi svoj prostor pod

soncem, brez heca! Ker, kot vedo Francozi, animacija ni le umetnost in način izražanja. V resnici je življenje. Ali vsaj način življenja,

Vid Gojković

Oglejte si tudi galerijo slik naše otroške žirije iz Annecya.